Uroš Mezeg, 57-letni specialist za zobno in čeljustno ortopedijo iz Zgornjega Otoka pri Radovljici, je zobozdravnik, ki ima rad težave.

Takšne, strokovne težave. Zapiči se v njih in ne odneha, dokler mu ne uspe. Ob tem vam lahko – kot pacientu – prav nič šarmantno pove tudi kaj takšnega, kar vam mogoče ne bo všeč.

Tak Uroš Mezeg pač je, brezkompromisen in zaljubljen v svoj poklic, na katerega ne gleda le ozko specialistično. Že od otroštva ga zanima kopica drugih stvari: fizika, biologija, arhitektura, slikarstvo ... in vse mogoče oblike športa. Absolutno se ima za Gorenjca. »Nismo govorci, hočemo rezultate, smo ljudje dejanj,« pravi.

Kaj pomeni biti Gorenjec?

Biti trd, neizprosen, odločen, do konca stati za svojimi načeli. Imeti svoj prav, ne odstopati, biti pravičen in iskren, upreti se vsem krivicam, lažem in neresnicam. Moj gorenjski značaj pomeni za marsikoga grožnjo, z njim škodim samemu sebi in svojim ambicijam, vseeno pa ga nekateri tudi odobravajo in sprejemajo in mi dajejo energijo za naprej. 

So te vrednote še v miselnosti Gorenjcev?

V Alpah, ki jih ljubim – ne le v Sloveniji –, še najdem take ljudi. Preprosti pacienti, ki hodijo k meni, in prijatelji, ki jih imam, imajo zelo podoben značaj. Tudi sosedje v Zgornjem Otoku so taki, kakršne si želim. Kot je rekel neki gospod: moški gremo v gostilno zato, da najdemo sorodno dušo, s katero se bomo pogovarjali. Verjetno nas oblikuje narava, okolica, Gorenjska je specifična zaradi hribov in dolin, seveda pa ceste in komunikacije spreminjajo to trdoto in mehčajo ljudi. Ne moremo biti več jekleni Gorenjci, ki smo zmogli gaziti po pol metra in še več visokem snegu, da smo prišli do prve vasi. To se seveda zdaj pozna tudi na psihi – ni več boja za preživetje, in ko tega ni več, postaneš mehak, kompromisar. 

V Zgornjem Otoku gravitirate proti Radovljici, kamor hodite na rekreativno košarko z znanimi lokalnimi fanti?

Jaz sem priseljenec iz Cerkelj, moja dama mi je rekla, da sem polanc, da prihajam s polja, kjer se sadi krompir. Že ko smo se srečevali z Radovljičani v kranjski gimnaziji, me je žrlo, saj so imeli oni vedno vsaj za 30 centimetrov več snega. Vendar so me takrat, v mladih letih, ko sem se priženil, dobro sprejeli in še vedno imamo izjemno dobre odnose. Ta rekreativna košarka je predvsem druženje, pomoč drug drugemu, pravzaprav je vse. Moj oče se pri 80 letih še vedno druži ob nogometu in mogoče je to eden od vzorcev, ki se peljejo skozi generacije.

Je oče, tudi zobozdravnik, vplival na vašo izbiro poklica?

Po eni strani sva si zelo različna, po drugi pa dosti podobna, čeprav je med nama več razlik. Oče še zmeraj dela, občudujem ga, ker ljubi svoj poklic, in mislim, da ga ljubim tudi jaz. Moji začetki so bili z njegovo pomočjo veliko lažji, že kot otrok sem bil ogromno v njegovi ordinaciji, igral sem se, tam so bile asistentke, tehniki, nehote sem se učil od njih. Moj stari oče je bil električar, naučil me je vijačiti in uporabljati orodje, in to znanje mi pride zelo prav pri novejših metodah in tehnikah. Vse to, kar sem doživljal v očetovi ordinaciji, je vplivalo na mojo poznejšo odločitev. Očeta sicer bolj zanima kemija, mene pa fizika in biologija pa tudi estetika in slikarstvo. 

Niste imeli nobenih drugih poklicnih skušnjav?

No, največji očetov uspeh je, da po osnovni šoli nisem šel v Mostar na letalsko šolo, mislim pa, da je imel kar prav. Moja sinova pa gresta v to smer, eden že leti, drugi bo mogoče kontrolor letenja. Mislim, da je izraznost predajanja stvari drugim močnejša v podtonu, tega, kar govorimo, otroci sploh ne slišijo, zelo pa so dojemljivi za to, kar vidijo. Ko sem se zavedel, kako me moji otroci spremljajo, ne pa poslušajo, sem se kar ustrašil. 

Zakaj ste se odločili za specializacijo čeljustnega ortopeda?

Ta odločitev je bila povezana s fiziko in biologijo, ugotovil sem, da je ortodontija ena tistih stvari, ki potrebujejo nekaj več. Z vsakim dodatnim izobraževanjem ugotovim, da moram narediti še naslednji korak v ortodontskem znanju. To se nekako povrne z veliko zadovoljstva, ko pri pacientu naredim nekaj dobrega. Lepo je, ko najstniku snamem aparat in pride naslednjič na kontrolo nasmejan in je videti zadovoljen, do neke meje tudi hvaležen za to, kar sem mu naredil. 

Po več kot dvajsetih letih dela v svoji ortodontski ordinaciji končujete doktorat – kakšna je tema?

V doktorski disertaciji se ukvarjam z učinkovitostjo materialov pri nesnemljivih aparatih – raziskoval sem razlike med posameznimi materiali, njihove možne izboljšave in dodatke pa tudi razlike med novim in uporabljenim materialom. Ali bodo rezultati te naloge uporabljeni v praksi, je odvisno od možnosti posredovanja mojega znanja drugim ortodontom. 

Se zavest staršev o pomembnosti ortodontske obravnave pri otrokih izboljšuje? 

Zavest je pravzaprav nižja, kot bi jo pričakoval, 90 odstotkov pacientov oziroma njihovih staršev, ki pridejo k meni z napotnico, na vprašanje, kaj želijo, nima odgovora. Današnji digitalni svet z družabnimi omrežji nas uči, da sta bistvena nasmeh in zunanja podoba, kaj se skriva za tem, pa ni pomembno.

Večino zanimajo le poravnani zobje, kako bodo lahko jedli, pa sploh ne. Bil sem v veliko ordinacijah po svetu in lahko rečem, da se ta zlaganost kaže povsod, ne le pri nas. Mogoče je edina razlika, da pri nas večino storitev plača zavarovalnica, obenem pa se, zato ker se vse ceni le z denarjem in se našega znanja ne plačuje, toliko manj ceni strokovno delo.

Kolikor vem, pacientom, ki ne skrbijo za ustno higieno, zagrozite, da boste objavili fotografijo njihovih zob na profilu na facebooku?

Higiena je osnova in pomeni tudi higieno duha. Če se spoštuješ, se boš očistil. K zobozdravniku boš prišel s čistimi zobmi, to je bonton. Seveda pa gre tudi za zdravje, vsak kariozen zob v mladosti stane zdravstveni sistem približno 20.000 evrov. Zagotovo industrija s tem tudi služi, vseeno pa sem pri nesnemljivih zobnih aparatih, ki jih otroci nosijo v ustih tudi po dve leti, dosleden glede zobne higiene.

Po drugi strani mi je jasno, da današnja mladina nima časa, da bi aparate nosila tako dolgo, in da starši nimajo časa, da bi jih nadzorovali, zato si prizadevam, da pri večini nesnemljive aparate čim prej snamemo. To pomeni za ortodonta večjo odgovornost, predvsem pa, da mora za učinkovito aktivno zdravljenje narediti kakovosten in natančen načrt, s katerim doseže krajšo in učinkovitejšo pot, cilj in rezultat pa morata biti na koncu enakovredna.

Kaj je najpomembnejši cilj ortodontske obravnave?

Do 20. leta starosti se pri človeku razvije vse, kar se mora, potem se začnemo starati in je vse odvisno le še od tega, kako se vzdržujemo. Usta in zobje so aparat za žvečenje in govorjenje, ki ga imamo vse življenje in mora delovati, obenem pa smo radi lepi, saj se duša izraža skozi nasmeh in obraz.

Obraz izraža naše življenje, komunikacijo in ljubezen, bistveno pa je, da je to izražanje primerno starosti. Če lahko položaj z našimi posegi izboljšamo, je toliko bolje, seveda pa si ne smemo privoščiti, da bi ga poslabšali: če se mladostniku med govorom zobje ne razkrijejo za tri ali štiri milimetre, če mu jih skrijemo za ustnice, ga postaramo za dvajset let ali več.

Naša naloga torej je, da mladostnike naredimo mladostnike, odrasle pa odrasle. To je na koncu koncev zgodovinska zgodba slikarjev, ki so proučevali obraze, našli njihove idealne proporce in ugotovili, kaj obraz pravzaprav izraža. Malo absurdno pa je, da velja za najlepšega nasmeh Mone Lize, ki sploh ne kaže zob. 

V zadnjih letih vpeljujete v ortodontsko zdravljenje otrok tudi avtotransplantacijo zob. V čem je smisel tega zapletenega posega s težko predvidljivim izidom?

Pri mladostnikih zob, ki izpadejo zaradi travme ali drugih vzrokov, do 18. leta ni mogoče nadomestiti z umetnimi vsadki ali čim drugim. Metodo presaditve lastnih zob, ki se je doslej v takšnih primerih pokazala kot edina učinkovita, mi je predstavil svetovno znani norveški ortodont Björn U. Zachrisson, ki je o tej tehniki napisal tudi knjigo. Prvič sem poskušal z avtotransplantacijo leta 2008 pri fantu, ki se mu nista razvila dva zgornja zoba, spodaj pa sem mu zobe tako ali tako moral izpuliti. Poskus se je uspešno končal.

Lani sem drugemu fantu, ki je v nesreči izgubil tri zgornje zobe, presadil dva spodnja zoba, in tudi to zdravljenje lepo napreduje. Pozneje bomo pri tem fantu z ortodontskimi posegi postavili zobe in dlesen na pravo mesto in nato s protetičnim posegom ustrezno preoblikovali še videz presajenih zob. Najpomembnejše pri vsem je, da s takšnim zdravljenjem ohranimo pacientov zob, dlesen in kost, s tem pa tudi boljšo odzivnost oziroma povezanost z živčevjem, ki nadzoruje grizenje oziroma žvečenje in govorjenje.

Kako najraje preživljate prosti čas? 

Karavanke so lepo izhodišče za kolesarjenje, sprehajam se s psom, če je le možnost, grem jeseni v gore po kakšni ferati, po Soči se zelo rad spuščam s kajakom. Pozimi me najbolj sprosti turna smuka. Rad tudi letim s svojim dvosedežnim piperjem, nadvse pa sem rad v naravi. Narava ti pokaže, kaj hoče od tebe in česa si še zmožen. Lepo te poučuje, včasih ti tudi naloži kazen, včasih ti da kakšen odpustek. Tišina ob žuborenju vode ali dežju v gozdu je najbolj pomirjujoča stvar na svetu, najdeš lahko samega sebe in se malo pogovoriš s sabo. Ne odrekam pa se niti družbi v gostilni ali restavraciji, zelo rad se pogovarjam ob dobri hrani in pijači.

Vas je vaš najstarejši sin, pilot potniškega letala, že peljal?

Da, od otroštva sem si želel, da bi se peljal v pilotski kabini potniškega letala, to, da mi je željo kot pilot uresničil sin, pa presega vse otroške sanje. Moja hči je umetnostna zgodovinarka, na potovanjih je moja vodnica in v velik estetski užitek mi je gledati slike pod njenim vodstvom. Očitno bo šel v letalstvo tudi mlajši sin, in če se mu bo uresničila želja, bo kot kontrolor letenja varoval vse nas, ki letimo, in seveda druge potnike. V življenju so se mi uresničile vse želje, še več kot to. 

Vaša žena Tatjana je priznana fizioterapevtka, ki skrbi za kopico gorenjskih športnikov. Kako se strokovno razumeta?

Skupaj sva pred 23 leti naredila center, kjer imava različne posle, a le ne tako različne. Moja dama se sicer raje ukvarja s poškodbami športnikov, tudi sama v športu zelo uživa. 

Kje se vajino strokovno znanje srečuje?

Fizioterapija se med drugim ukvarja z mišicami vratu, ki morajo nositi petkilogramsko glavo, da lahko sploh govorimo in jemo, ortodontija pa ti dve funkciji izboljšuje z ortopedijo čeljustnega sklepa in ugriza. V tem sta najini stroki zelo povezani in to povezavo sva že večkrat pokazala v predavanjih in uspešni rešitvi problemov pri skupnih pacientih. Zagotovo je pri tem še veliko možnosti in upam, da jih bova v prihodnosti še razvijala ter izpopolnjevala ter omogočala najinim pacientom, da pridejo do boljšega življenja z manj bolečinami.

Vir: Delo.si, Gorazd Suhadolnik, "Mladostnike naredimo mladostnike, odrasle pa odrasle", 31.8.2017 (https://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/mladostnike-naredimo-mladostnike-odrasle-pa-odrasle.html)