Tik pred začetkom pomladi leta 2015 je devetletni Urban Nardin na igrišču v Naklem igral nogomet, ko je z bliž­nje vzpetine pridrvel fant s kolesom, treščil naravnost vanj in mu resno poškodoval glavo. »Neki starejši fant ga je prinesel domov vsega krvavega,« se spominja Urbanova mama Anka. Imel je razbit nos, preklano ustnico, manjkala sta mu zgornja zoba.

Urban Nardin s starši po presaditvi zob

»Medtem ko smo ga pripravili za prevoz k zdravniku, mu je izpadel še en zob, ki sem ga zavila v prtiček, potem sem Urbana odpeljala v Radovljico.«

Dežurni zobozdravnik je ugotovil, da je Urban izgubil tri stalne zobe: obe enici in dvojko na levi strani, odkrušil se mu je tudi en zob v spodnji vrsti zob. Prineseni zob je vstavil v alveolo in ga pričvrstil ob zdrav zob. Potem so Urbana odpeljali v jeseniško bolnišnico na šivanje ran.

Medtem so na prizorišču nesreče našli še en zob in ga hitro odpeljali na Jesenice, kjer so ga vstavili na svoje mesto. Urbana so potem odpeljali na kliniko v Ljubljano, kjer so ga povili in mu na obraz pričvrstili opornico.

Naslednji dan so na igrišču našli še tretji zob in z Urbanom odhiteli v radovljiški zdravstveni dom, kjer jih je sprejela dr. Maja Jan Čufar, specialistka pedontologinja iz Radovljice. »Zob sem vstavila v alveolo in ga fiksirala v opornico. Potem je bilo treba čakati in upati na najboljše,« pravi dr. Jan Čufarjeva.

Zobje se niso obdržali

Žal se je upanje izjalovilo, pri dveh zobeh je nastalo vnetje oziroma gnojni proces, pri tretjem pa ankiloza, zraščanje korenine s kostjo. »Leto in pol po poškodbi so bili vsi trije Urbanovi zobje izgubljeni,« pravi radovljiška zobozdravnica.

Do zraščanja korenine zoba s kostjo oziroma do resorpcije korenine in izginevanja zoba je privedlo, ker so bili zobje predolgo zunaj, in ko so jih vsadili na svoje mesto, jih je telo začelo dojemati kot tujek ter jih začelo resorbirati, pojasnjuje Uroš Mezeg, doktor dentalne medicine ter specialist za zobno in čeljustno ortopedijo iz centra Beli medved v Zgornjem Otoku pri Radov­ljici, ki ga je dr. Jan Čufarjeva po ne­uspešnem zdravljenju Urbanovih poškodovanih zob prosila za sodelovanje pri nadaljnjem reševanju težave.

»Če bi bili zobje vsajeni nazaj takoj, bi še bila možnost, da se ne bi zrasli s kostjo. Ko je zob zraščen s kostjo, pa se zgodi enako kot pri vsadku oziroma implantatu: alveolarna kost, v katero je vstavljen lastni zob, neha rasti. Pri Urbanu bi zato ta zob v rasti zaostajal, pripeljalo bi do preoblikovanja čeljusti, to pa bi se po koncu pubertete tudi videlo v morfologiji obraza. Pozneje, z leti, bi postala srednja tretjina obraza izrazito nepravilna,« pojasnjuje dr. Mezeg.

Dr. Uroš Mezeg je Urbanu presadil dva spodnja zoba na mesto zgornjih enic.

Vrzeli v spodnji čeljusti, od koder so vzeli zoba za presaditev, bodo zaprli z ortodontskim zdravljenjem.

Odločitev o presaditvi zob

Po rentgenskem slikanju CT se je pokazalo, da so poškodovani zobje še bolj resorbirani, kot so domnevali. »Ugotovili smo, da ne bodo zdržali do 18. leta starosti. Če bi izgubil zobe denimo do 15. leta, bi s tem izgubil tudi kost, celotni alveolarni nastavek. Potem bi morali dodajati umetno kost – to bi zahtevalo obsežnejše operacije – in vanjo namestiti vsadke ter na to protetične nadomestke. Za tako mladega človeka bi bil to precejšen hendikep,« pojasnjuje Mezeg. Zobni vsadek ostane na mestu in se ne premika z rastjo kosti, zato bi bilo pri Urbanovi starosti za vsadek tako ali drugače prezgodaj. Vsadki se začnejo nameščati šele po koncu rasti kosti, pri dekletih po 18. letu, pri fantih pa po 20. letu starosti.

Tako sta radovljiška zobozdravnika sklenila, da je v Urbanovem primeru edina strokovno podprta alternativa presaditev spodnjih ličnikov oziroma premolarjev, zob (štiric ali petic), ki imajo le po eno korenino. »Po ortodontski analizi smo se lahko z omejeno stopnjo tveganja odločili, da spodnja premolarja uporabimo za presaditev,« pravi dr. Mezeg. Presaditev enega zoba je opravil malo pred novim letom, drugega pa je Urbanu presadil marca.

»S to metodo lahko rešimo več težav,« pravi Mezeg. »Rast kosti in celotne čeljusti se nadaljuje, s tem pa se normalno razvija tudi videz obraza. Tudi če bo Urbanu kakšen od presajenih zob pozneje izpadel, bo še vedno imel kost, v katero bo mogoče vsaditi umetni zob – implantat. Če bodo zobje normalno rasli in se obdržali, pa se bo z ortodontskim zdravljenjem in protetičnim preoblikovanjem zob vse pozdravilo in uredilo po naravni biološki poti.« Najpomembneje je, da poskušajo ohraniti strukturo čeljusti in zob, morfologijo poškodovanega dela, pravi ortodont iz Zgornjega Otoka. »S presaditvijo naravnih zob bomo ohranili žive, normalno občutljive zobe.«

Ujeti je treba pravi čas

Ena izmed najpomembnejših stvari pri presajanju pacientovih zob je izbira pravega časa za izvajanje postopka. Dr. Mezeg je Urbanu presadil »zametke« zob, ki na svojem izvornem mestu še nista izrasla oziroma sta bila pred prodorom na površje. Spodnji štirici in petici sicer dokončno zrasteta med 12. in 13. letom starosti.

»Idealen čas za presaditev je, ko zrasteta dve tretjini korenine zoba,« pravi Mezeg. »Pri Urbanu smo ujeli pravi čas. Korenina prvega presajenega zoba na novem mestu v čeljusti preverjeno raste, dorasti mora še zadnja tretjina, pri drugem zobu pa tega še ne vemo in bomo videli v približno mesecu dni, ko bomo opravili novo rentgensko slikanje.«

Kako pa bodo zapolnili vrzeli v spodnji čeljusti, od koder so vzeli zoba za presaditev? »Zaprli jih bomo z ortodontskim zdravljenjem,« pravi Uroš Mezeg. »Zobe v spodnji čeljusti bomo začeli ravnati jeseni, v zgornji čeljusti pa nekoliko pozneje.«

Še vedno pa bo Urbanu v zgornji čeljusti manjkal en zob. »Dva izmed treh izgubljenih zob smo presadili, tretjega pa bomo 'nadomestili' ortodontsko, s klasično metodo, s prestavitvijo leve strani zob nekoliko naprej,« pojasnjuje Mezeg. »Tako bo imel v ustih vse svoje, naravne zobe, čeljust in zobje pa se bodo normalno razvijali do konca rasti. Seveda pa bo na koncu presajene zobe treba preoblikovati z brušenjem in morebitno krono, saj nimajo oblike sprednjih zob,« pravi ortodont iz Zgornjega Otoka.

Avtotransplantacija kot prava alternativa

Žal se na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani takšnih posegov ne lotevajo prav radi, pravita sogovornika, do zdaj so opravili le nekaj presaditev molarjev (kočnikov). Takšna metoda avtotrans­plantacije se je že pred leti uveljavila na Norveš­kem, kjer so o njej objavili tudi več znanstvenih člankov. »Metodo mi je predstavil svetovno znani ortodont Björn U. Zachrisson, ki je to tehniko izvajal skupaj s kirurgom in o njej napisal tudi knjigo,« pravi Mezeg. »Sam sem prvič poskušal z avtotransplantacijo leta 2008 pri fantu, ki se mu nista razvili zgornja desna dvojka in trojka, spodaj pa sem mu tako ali tako moral izpuliti zobe. Poskus se je uspešno končal.«

»Takšnih poškodb je med otroki kar veliko, vendar se ne zdravijo z avtotransplantacijo zob predvsem zaradi denarja,« pravi dr. Jan Čufarjeva in navede primer mladostnika z izpuljenimi zobmi, ki nosi protetični aparat, ker se starši ne želijo odločiti za avtotransplantacijo. Tudi pri mladoletnem hokejistu, ki je ostal brez zgornjih zob, se oče ni odločil za takšno zdravljenje, dejal je, da bo sin težavo reševal po tem, ko bo dopolnil 18 let. »Vendar bodo takrat potrebne obsežnejše operacije, zdravljenje pa bo dražje, kot če bi se zdaj lotili avtotransplantacije,« pravi dr. Mezeg. »Že zdaj je izgubil veliko kosti v zgornji čeljusti. Ko bo odrasel, verjetno niti ne bo kam vsaditi umetnega zoba,« pa meni Jan Čufarjeva.

Urbanova mama Anka pravi, da ji po prvem obisku pri dr. Mezgu ni bilo kaj dosti jasno. »Z možem se nama je bilo najtežje odločiti zaradi vprašanja, kaj bo, če se presajena zoba ne bosta prijela – potem Urban ne bi izgubil le treh, ampak pet zob,« pravi.

»Temu tveganju se pri tej metodi zdravljenja ni mogoče izogniti,« pravi dr. Mezeg. »Zato sta lahko odločitev s pomočjo dr. Jan Čufarjeve sprejela le Urbanova starša.«

»Marsikateri strokovnjak bi bil verjetno prepričan, da bi moral takšen poseg opraviti zobni kirurg,« pravi dr. Jan Čufarjeva. »S tem se ne strinjam, saj dr. Mezeg ve, kaj in kako bo delal naprej ter kakšen bo pacientov estetski videz na koncu. Menim, da je takšna širina gledanja, kot jo ima pri tem zdravljenju dr. Mezeg, v našem prostoru zelo dobrodošla.«

Urban se ob vsem skupaj le tiho nasmiha. »Prikrajšan je pri športu, ne sme se igrati z žogo, ne sme skakati, nobenega kontaktnega športa,« pravi njegov oče Metod, »on bi rolal in vozil kolo.« Dr. Mezeg pa obljublja: »Jeseni bo zaživel normalno življenje.«

Vir: Finance, Medicina & Ljudje, Gorazd Suhadolnik, "Avtotransplantacija zob pri najstniku", 8.6.2017 (https://medicina.finance.si/8857703?cctest&)